Sunday, 10 June 2012

learning to fly, but I ain't got wings

photos by Peter Giodani, styling Petra Windschnurer from ELLE, clothes by Peter Movrin, Sanija Reja Aske, Jana Zornik and Tjaša Žgalin 
A spread from Wings magazine that accompanied the graduation show of the Department of textile and clothing at the University of Ljubljana. It was an honor to write a feature for it! 

Ko sem Scotta Schumana aka Sartorialista nekega vročega avgustovskega večera leta 2009 po urah in urah prestavljanja končno dobila na telefon, ravno je izdal knjigo in trajalo je tedne, da sva z njegovo asistentko uskladili datume, sem pričakovala galantne odgovore, poblisk nasmeška in rob pločnika, na kratko, njegov blog v parih stavkih. Seveda sem dobila prav to, a kar mi še danes ne gre iz modne betice – in verjemite mi, od takrat sem slišala mnogo sočnih enovrstičnic –, je njegov odgovor na vprašanje, zakaj bi si želel intervjuvati prav Driesa Van Notna in Giorgia Armanija, kot je omenil v nekem drugem pogovoru. Ne spomnim se, kako sva končala pri pohištvu in tem, zakaj točno veš, kakšno notranjo opremo bo imel Armani, in si zlahka predstavljaš, kakšno bi imel Dries, če bi se je lotil. »Večji univerzum ko ustvarimo, več ljudi moramo prepričati, da sodelujejo v njem. Dries van Noten in Giorgio Armani nista le odlična oblikovalca, temveč predvsem odlična komunikatorja.« Isto bi lahko rekli za Schumana ter vse ostale težkokategornike v modi ali, bolje, v pop kulturi. Omenjena velika komunikatorja si med sabo ne bi mogla biti bolj različna; eden je megabrend s toliko podbrendi, da smo jim nekje vmes nehali slediti, drugi je nišen in cepljen proti megalomanskosti, na kraj pameti mu ne pade, da bi med dve ženski in dve moški kolekciji stisnil še resort in pre-fall. 
Moja družina je črni logo Giorgio Armani čefurjem, kot smo mi, v krasnem novem kapitalizmu tiskala na sive majice iz Hrvaške, preden smo sploh vedeli, da je Armani tudi človek in ne zgolj italijansko ime s parfuma ali očal, kar sta ekvivalenta paštete v modnem svetu. Vanj se je oblačil tako Ameriški psiho, ki je na obleki tu in tam pustil kakšen sumljivi madež, kot Ameriški žigolo, ki je skoraj trideset let, preden so nas preplavili modni videi in je v žensko besedišče zlezla zveza 'shoe porn', postregel z introm v garderobo Giorgio Armani, ob katerem vsakogar, ne glede na modno usmerjenost, zaščemi po vsaj eni noči z vsaj enim Armanijevim kosom. Medtem Dries van Noten kot nekakšen belgijski psiho živi v Antwerpnu ter rad vrtička, kar se opazi v cvetličnih potiskih in impresivni barvni lestvici, svoje blagovne znamke ne oglašuje, ne vidi posebnega smisla v širitvi, prav tako ne v viku in kriku s svojimi oblačili ali izjavami, še huje, nima se za konceptualista, kar je glede na to, da je bil del Antwerpskih šest, povezanih z velikimi temami, kot je dekonstrukcija, kar drzna izjava. In vendarle nam je točno jasno, kdaj imamo opravka z njegovim podpisom ali srečno najdbo na Yooxu. 
Blagovna znamka DVN ima trmasto vizijo, njegova ženska je tako natančno definirana, da jo prepoznaš isti hip, ko vstopi v prostor, pa naj bo oblečena v kolekcijo izpred petih sezon ali iz tiste, ki šele prihaja; najbrž bi lahko bila tudi gola. Vem, 'njegova ženska' zveni sila trapasto. Prebrala sem toliko piarjev in pri nemalokaterem tudi sodelovala, da mi je jasno, kako so prišli do opisov, ki jih nato oblikovalci povedo tako mojstrsko, kot da so šele oni ustvarili žensko in jo ujeli v stekleničko, a vseeno me ob bolj ali manj klišejskih besednih zvezah vselej preplavi rdečica in se mi zamajejo kolena. Vse te njihove ženske (pa tudi žigoli) so del mene, so jaz na najboljši dan, so jaz z eno nulo več, boljšo službo, besnim pedigrejem itn. Če mi garderoba za power ženske potem ne pristaja in sem v roza obleki Roksande Ilinčić z zelo balenciagastimi zvončastimi rokavi videti kot kos torte, namesto da bi »subtilno izstopala iz množice«, pomeni le, da še nisem tam. Takšne moči nimata samo dober dizajn in razvpita etiketa, ampak tudi govorica in moda operandi, način, s katerimi blagovna znamka komunicira oziroma gradi svojo kognitivno mapo. Biti dober komunikator je več kot klepetati z javnostmi ali biti aktiven v socialnih omrežjih, pomeni imeti nezmotljiv občutek, kakšno modo ustvarjaš, vselej isto, a vedno drugačno. 

PST: Besedilo sem napisala za revijo Krila, ki je izšla ob zaključni reviji NTF Oddelka tekstilij in oblačil 2012 in jo dobite priloženo tokratni številki Elle.

3 comments:

  1. Just one thing - you need to post more often! Teh punck, ki se slikajo v hm, stradivarius oblekcah in se majo za legitimne bloggerke je cist 2 much! Hvala bogu, da se dejansko kdo gre v globino! Bravo!

    ReplyDelete
  2. se strinjam z zgoraj navedenim. jaz bi se omenila tvojo vlogo v elle. vsakokrat, ko preberem tvoje tekste zacutim, da jih odlikuje poznavanje modnega podrocja. imajo posebno tezo in se mi zdi brezsmiselno, da jih dobim v paketu z junior special.
    tolikokrat sem ze hotela prekiniti narocnino na elle in me od tega odvrne recimo NJAL prispevek ali pa priloga krila in si potem recem: Eppur si muove!

    ReplyDelete
  3. Dragi Vanja in Nikolina, nihče mojega bloga ne pogreša toliko kot jaz sama, moram se reorganizirat, da bom lahko več pisala. Oh, kolikokrat sem že to rekla. Hvala vama. Še vedno verjamem, da se tudi o malčkih in mamah da pisati tako, da bi še nam dobro zvenelo.

    ReplyDelete