Wednesday, 23 November 2011

what's that jacket, margiela?



by fixinchevys for DCMU 
Ljubljana is called White Ljubljana, well tomorrow it's gonna get a whole lot whiter with the opening of the special Maison Martin Margiela exhibition (that was my first question for the people that are bringing it into town: did you have to repaint the gallery into all white?). My jacket from the fall '07 collection is so excited by the possibility to brush its xl shoulders with other members of the M family. But it is so cold I am rethinking about wearing it. It's interesting seeing how other people wear their Margiela, me, I always wear it unbuttoned and with turned up sleeves (naked wrists make the exaggerated proportions work).

To je zgodba o ramenih pa tudi o možu, ki ga ni in je povsod. V devetdesetih, ko nismo bili nikjer varni pred Jeanom Paulom Gaultierjem in njegovo črtasto mornarsko majico, supermodele pa so še babice poznale po imenu, je MMM na prvi pogled razvijal držo proti vsem. Ne le da ni podajal MTV kipcev, tudi modeli so bila, kako predrzno, dekleta z ulic, vseh velikosti in starosti. Poleg tega je ustrelil še tja, kamor si nihče ni upal niti nameriti, v ponos osemdesetih – podložena ramena, sestavni del tako imenovanih power suits, oblek, ki so iz navadnih ljudi delale ostre poslovneže. Skomigniti z rameni in iti naprej je bilo preprosto nemogoče, smo res vsa ta leta hodili v službo, zato da bomo nosili obleke z ozkimi rameni? Kastracija osemdesetih je samo začetek romance s tem obdobjem: ko so standard postala ozka ramena, jih je Margiela pričel napihovati in jih oklical za novo erogeno cono. V času, ko so vse oči uprte bodisi v zadnjice bodisi v prsi ali njihove substitute, to je torbice in čevlje, je toliko mamljiveje, če se obline zgodijo tudi kje drugje. Margiela ustvarja paralelna vesolja, v njih vsi sanjamo ali vsaj štejemo električne ovčke, smo tako iztrebljevalci kot replikanti, hommage Ridleyju Scottu, ki je v nabreklih Rachelinih ramenih videl popolni par. Kdo bi se lahko uprl garderobi za konec sveta? A zdi se, da tudi tega ne gre jemati preresno, spletna stran Maisona se odpre z opozorilom, ki spominja na stran v izdelavi, le da to ni, vsake toliko se na sredini prikaže vitrina, v kateri se na spremljavo lajne vrtijo pečene kure.

PST: Upam, da kdaj srečam tudi kak kos Margiele za Hermès.

No comments:

Post a Comment